Po tem ko ste spoznali Milana je čas, da še jaz povem kaj o sebi. Priznati moram, da nisem eden tistih, ki so se praktično rodili s fotoaparatom. Sam sem se prvič srečal s fotografijo šele nekje na sredi osnovne šole. Mama je poleg vsega potrebnega za šolsko ekskurzijo v torbo spakirala tudi fotoaparat. To je bil še eden tistih klasičnih analognih fotoaparatov. Že takrat sem užival v fotografiranju. Ob pogledu skozi objektiv sem se za trenutek umaknil iz realnosti in si skozi kompozicijo v fotografskem iskalu ustvaril kanček sveta samo zase. To sta fotografiji iz tistega časa :)
Pa prevrtimo čas naprej. V začetku svojih dvajsetih sem se prvič srečal z bolj "resnim" fotoaparatom. Tako se je začelo tudi moje fotografsko izobraževanje. Najprej sem pri tem največ uporabljal Youtube. Fasciniralo me je že samo dejstvo kako se fotografija zariše na fotografski senzor. Ko sem preučil tehnično plat fotografije pa so me vedno bolj zanimale tudi posebne tehnike fotografije: globinska ostrina, panning (ali sledenje), nočna fotografija, dolga ekspozicija, ipd.
Z časom sem ugotovil, da si želim več znanja in le tega sem poiskal na fotografskem študiju. V tem času se spoznal še drugo, tudi ne tako tehnično, plat fotografije. Pri zgodovini fotografije sem ugotovil, kdo je avtor meni ene najljubših fotografij, (Lunch at Rockefeller center, mimogrede to je: Lewis W. Hine) ki krasi tudi enega od zidov v mojem domu.
Poleg tega sem se naučil avtorskega pristopa k fotografiji in ustvarjanja samosvojih nekaterih tudi družbeno kritičnih del. Ugotovil sem, da bi se najraje usmeril v nekakšno dokumentarno oz pripovedno fotografijo, kar sem kasneje tudi povezal pri fotografiranju porok. Vedno bolj sem čutil potrebo po dokumentiranju spontanih dogodkov. To fotografsko voajerstvo sem na potovanjih in uličnih sprehodih poskusil povezati s popolnim trenutkom in kompozicijo v pripovedno fotografijo.
In kako se mi je ponudila priložnost, da sem svoje fotografsko znanje povezal s porokami?
Po tem ko sem spoznal Milana (to norozgodbo ste že prebrali?) sva začela skupaj potovati in deliti fotografsko znanje. Neki dan pa je Milan omenil, da ga je prijatelj vprašal če bi fotografirala sestrino poroko. Z majhnim strahospoštovanjem, zaradi neponovljivosti poroke, sva sestavila ponudbo in se kaj hitro dogovorila za fotografiranje poroke. Ker pa sama veliko dava na spontano, nepričakovano in presenečenja nama je vesolje namenilo prav to. Prvo poroko sva fotografirala že pred prvo poroko :) Zgodilo se je tako, da sva že preden je prišel datum za fotografiranje poroke znancev, dobila povpraševanje za fotografiranje poroke na Ptuju. Ravno takšen krst sva potrebovala, kajti zdi se mi, da se oba najbolje znajdeva pod pritiskom! To so fotografije iz najine prve poroke.
Vse kar sem napisal je sedaj zgodovina, sedaj se piše nova zgodba. SATUARA je zgodba o povezovanju strasti in trdega dela. Zgodba o tem kako sva se prijatelja povezala v želji, da uresničiva svoje sanje. Sva Goran in Milan potujoča poročna fotografa! Kaj to sploh pomeni? To sta dve strasti, ki sta tako globoko v nama, da ju ne želiva več ločiti. Ne glede na to ali potujeva za užitek ali delo vedno piševa nove zgodbe z najinimi fotografijami.
Za naju je SATUARA uresničitev sanj!